V prostoru za zaposlene diši po kavi.
V izložbo svojega življenja pa postavljam prijazne nasmehe
in srnjačkove skoke strahu,
zardela lica zaradi prelahko dekodiranih misli (ne)znancev,
škornje z visoko peto,
do popolnosti izpiljeno igranje
zdolgočasenega tipkanja
po dizajnersko oblikovanem telefonu
in parfum.
Vse stoji,
luči pod ustreznim kotom,
svet za steklom neskončno ločen.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 10. 02. 2013 ob 21:45
- Prebrano 650 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 328.9
- Število ocen: 8
