pesem, ki je hkrati impresija (ob pogledu na staro črnobelo fotografijo), hkrati pa grozljivka, ki pripoveduje: nihče nikogar nima, ki vpije -usta zemlje se odpirajo za vsakega osamljenca (kar smo vsi, ker smo v bistvu vsi sami, samo Ona- zemlja je pogojnik dvojine)

ne, ni tako ... lomljenje hrbtenice žalosti druge osebe ednine v tej pesmi kaže, da se s samoto nikoli ne sprijaznimo, ampak hoočemo v NIČ vedno odvleči vsaj še koga ...

spet tista brezenska mračnost, ki pritegne ravno zaradi prikaza zakritih razsežnosti v katerih smo, čeprav se jih tako bojimo - v razsežnostih nemoči pred lastno usodo in determiniranostjo!

  Lp, lidija

O, čista depra . Bom moral začet delat na bolj veseli pojeziji, po jezi, poezaji... po?

.

A.

B.

ne, ne, nikar ...

 al pa samo kot podstat :)))