Ko skozi zlomljene panele

posije žarek upajočih muz

s prefinjeno aroganco

zavrneš dotik.

Z monoklom oceniš

razdaljo med nama,

jo izrišeš v razmerju zlatega reza.

Z glamurjem preteklosti

me pripraviš v neumnost,

ko kakor kralj ob zori

odpošlješ svoje orle, 

da polete v nemir.

Kot da še ne veš, 

da sva padla pod rafali časa,

na žametnem polju, 

polnem marjetic.

Kot da še ne veš, 

da sva obstala na stopnišču pred vrati,

pod poševnimi strehami 

razmajanih sanj.

Izgubljava se v meglici življenja,

se iščeva na praznem horizontu.

Kakor medij v transu 

mi ob zvokih gregorijanskega korala

slediš skozi portale,

dokler se ne reinkarnirava

v ozvezdju dharme.

Ah, ta vražja vožnja

z žarečo kočijo bogov...

Zaprem zaboj postaranih spominov,

izplujem na razpenjenih valovih gina.

platanas