Na nebu

so parkirale

zvezde,

osvetlile temo

in pregnale

temne misli,

da so čari noči

prišli pred oči

in ustvarili iluzijo,

medtem ko lepota

je zasijala

v celi svoji luči

in mesec je buden stal

sredi zvezdnega neba,

da je zasijala pot

in ojunačili korake,

ki jih delam med spancem,

kakor bi bilo v belem dnevu,

ko odhajam in prihajam,

vedno znova

na isto točko zemlje,

koder znam in zmorem,

da ne porušim

ravnotežja

in ne mislim odnehat,

grem znova naprej,

kakor reka teče

in se poslovi pred morjem,

ki jo pogoltno vzame,

medtem ko voda narašča

in zdi se, kot da je večna.

In jaz pomanjšana

ob pogledu z višav

drobim misli v korakih,

ki leže sanjajo.

IŽ-lev