Jeseni morje ni enako
poletnemu.
Samo občutek neskončnosti
še polzi po gladini.
Poletna utopija
se je utopila
v sebi.
Jesensko sivino
skrajšani valčki
s peno odnašajo naprej.
Malo na silo se zarijejo
v valobran.
Tam se razbijejo.
Mi je vseeno?
Gledam, pa ne vidim enako,
modrega ni.
Še moje oči so sive, temnejše.
Čakajo.
Vseeno, hvala morje.
Še te poznam.
Večnost moja.

Lidija Brezavšček - kočijaž