Pridi, pridi, nevestica,
Obleko ti bom šivala,
Lepo obleko iz kopriv,
Naj žgejo te kot ogenj živ.

Pridi, pridi, nevestica,
Venček ti bom spletala
Iz ostrog in ostrih trav,
Da v laseh ti bo ostal.

Pridi, pridi, nevestica,
Šopek ti bom vezala,
Šopek iz močvirskih las,
Da razžrejo ti obraz.

Sedi, sedi, nevestica,
Lase ti bom počesala
Z glavnikom trnovim tako,
Da pordečijo ti s krvjo.

Vstani, vstani, nevestica,
Zdaj ti privedla bom moža.
To moj je sin in moja kri –
Začarala si ga z očmi.

Lezi, lezi, nevestica,
Sem postelj ti postiljala,
A pod odejo kačic sto,
Ki nate željno čakajo.

Naj prsi ti pogrizejo,
Oči naj ti izpijejo,
Da tvoj urok razvodeni
In mi sinú osvobodi.

***

O, tašča, mati pisana,
Zakaj sem vam zaupala?
Oblekla vaše šivanje –
Po vsem telesu zdaj me žge;
Nadela venček ostrih trav –
Pa venček je krvav postal;
Prijela šopek vodnih las –
Pa so ožgali mi obraz …
Glavnik vaš, mati pisana,
Je črn, saj kri od zob kaplja …
In ko med rjuhe legla sem,
Prišel je hudi, strašni sen;
Prigomazelo kačic sto,
Se prisesalo mi v telo –
In grizejo me s strupniki,
Da kakor križanje boli,
V oči, prek ust prav do srca,
O, tašča, mati pisana.

***

Tašča je krike slišala
Pa duri je zaklénila.
Le spavaj, spavaj, sinko moj,
Urok premine še nocoj.

Aleksandra Kocmut - Kerstin