v pričakovanju čudeža
Razdrobljenost (tudi tvojega) koraka se prši
- pada v oči, da se zadovoljno solzijo,
ko prozorno zaigrano poosebljajo žalost.
Slišim petje črnih ujed:
"Seveda je zvezdnato nebo nad nami
in zvok kamna, ki udari ob kamen, je vedno čvrst."
Le mene ni v središču časa, ki mi je odmerjen,
občasno odletim in se odlijem.
Ni res, da prostor definira tretja os,
včasih plapolam v smeri vetra
- in v obratni smeri hkrati.
Iščem prehod nazaj tja, kjer sem pozabila samo začetek svojega vdiha,
smehljam se - voščena lutka - in čakam da se zaljubim ...
... vase.
Hvala, modricvet ... Se bliža Valentinovo! ;)) Lepo bodi! P.)
Čudežu si pustila, da ga odplakne, odnese in mu ne dopustiš blizu. Morda mu pa uspe, da se z drobcenimi prsti ujame ob rob, ko boš dopustila. Ja, nikoli se ne ve, je to tudi čar čudovitega, v katerega se prelevi čudež.
lp, ajda
Ajda - Ta komentar me pa najde. Globoko za besede vidis. Hvala ti.
Lea, vesela, da ti je vsec. Pozdravcki! P.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
- 30. 01. 2013 ob 21:00
- Prebrano 1125 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 529.2