Nebo rjovi v vijoličastem kriku.
Od vlage težka megla seda na tla.
Tla so rdeča, prepojena s krvjo.
V lastni in v krvi drugih junak drgeta.
Vsenaokoli tuja mrzla telesa.
V bizarnem, razčlovečenem dotiku –
Prej pekel kakor nebesa –
Se spoji z belo dekliško rokó.
Puška, ljubica zvesta, se prazno smehlja:
Mrtvo železje, ne bo ti dalo otroka.
Njegovo glavo je vzela na svoje krilo.
Z bledimi prsti mu češe zemljo iz las.
Nad njim se bleščijo oči, svetle od joka.
Zadnji pogled - že se izteče čas.
Zatisnila mu je veke. Téžko, na silo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin