IZ PARE KI PUHTI PROTI OBLAKOM
zakrkne v njihovi senci
in zacveti okrasi se s kristali
iz napetega trebuha
ki iztisne porodno vodo
se vsujejo trumoma
lebdenje je trenutek
zaokrožen labodji vrat
medvedji utrip z očesom
navihano poplesava
sploh ne čuti da pada
počuti se varno
kar naenkrat svetloba
presenečena se zarije v ostale
in druge padajo nanjo
negibna tiha neskončnost
čas za sanje spomine in vprašanja
jasni se prihajajo barve
postaja vse težja
zasliši klice papirnatih zmajev
ki potrebujejo vzgon
zasliši ropot mlinskega kolesa
in šum vrtinčaste vode
kane vanjo
žarki drezajo v negibno gladino
kaplja zajame globok vdih
in se razsuje v meglico
urednica
Poslano:
31. 01. 2013 ob 08:38
Spremenjeno:
07. 02. 2013 ob 21:12
Pozdravljen, Milan, že dosti pesmi je bilo o potovanju vode (ali njenih oblik), tale mi je všeč, ker niha med naravoslovnim opisovanjem in bogato simboliko, zato si prav lahko predstavljamo v njej tudi potovanje pesniške duše ali pa ljubljenke ali pesmi ;)
Morda bi spremenila edino naslov, se mi je ob branju zazdelo, da je prva vrstica naslov? Zanimiv začetek bi bil kar z verzom iz pare ki puhti proti oblakom. Kaj meniš?
Lp, Ana
Urejeno.
Hvala, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Novak
- 30. 01. 2013 ob 11:43
- Prebrano 873 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 347.74
- Število ocen: 10