Sanjam…

Da mažeš mi hrbet z dišečo kremo,

vpijam vonj jagod,

žgečka me, a stisnem zobe.

Koža ni vajena dotikov,

naježi se vsakič, ko se premakne tvoja roka.

Smejim se v sebi.

Ne vidiš me v oči,

ki bijejo boj z žarečimi strelami neskončnega veselja.

Kako je lepo.

Ali je vsakič tako, ali samo prvič?

Naenkrat zaslišim bum…

Zunaj je grmenje in bliskanje strel,

kot da se nekdo jezi name.

Ura je sedem. Moram vstati.

Pogledam na svojo desno stran.

Le prazen vzglavnik, kot vedno,

in jaz pod vtisom prelepih sanj.

Z menoj vstopa realnost, čisto drugačna,

že leta hodi z menoj. In jaz z njo.

Lahko noč sanje.

Barby