Mah
Tam stojiš, nedaleč proč,
in vabiš k sebi me z rokami,
a ko sem ped za pedjo ti vedno bližje,
manjšaš se, tvoje telo bledi ...
Kam si šel? Kje si?!
Negotovo okrog sebe pogledujem,
a z mano je le odtis tvojih rok.
Nekje v zraku ga veter nosi,
in poti, kjer sva bila, ni več ...
Samo mah jo še prekriva.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ...Anja...
- 08. 09. 2008 ob 23:01
- Prebrano 640 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 150
