Oh jutro...

Včerajšnjih misli ni odnesla noč.

Dimenzije, kamor polagam vprašanja

izgubijo obliko,

tam kjer jih iščem, so nova življenja,

drugi obrazi.

Vsak naslednji trenutek je koprena,

vibrajoča med kamnom in diamantom.

V dlaneh krvavo objemam kamen.

Rada bi ostala.

S teboj.

Trenutki pozabe so, spomini....

Vračajo sivino,

odeto v navidezno srečo.

Objemam kamen.

Ker me slepi pogled na diamant.

Lesketajoča božajoča svetloba.

Mehkoba ki vabi vase,

lepota, ki obljublja.

Rdečico srca je davno odnesla.

in ne trudim se, da se vrne.

Objemam kamen.

V senci diamanta dobivam korenine.

Strup je izpuhtel v njegovem siju.

Kamen postaja vse toplejši,

vse bolj vlažen

in vedno bolj blažen.

V tvojem obrazu, ki strmi vame.

Ki ima dlan bližine,

ki ima izgovorjeno besedo,

ki ima diamantno nit med nebom in teboj.

Sandra Kocijančič