Pesem si, porečeš v opomin.

Razumem tvoj namig in plah očitek,

morda sem se izpel v dolg počitek

in črkanje je le še bled spomin.

Bil sem od koder sem doma.

Modrino vezal sem s svetlo zeleno

in vpletal v pota rjavo in rumeno,

za sebe, tebe, včasih za oba.

Zaganjal sem se kot pijan v vetrove,

prodovje je najlepšo pesem pelo,

korak je samoval, srce drhtelo,

ko božal sem osamljene vrhove.

Jesen bo skoraj, štejem ji korake.

Previdno ovijam se v njen plašč meglen.

Ne vem, mar ne razumem te jesen?

Si nova zgodba le še za junake?

Grafitni svinčnik znova odložim.

Okna zastrem in sedem v temen kot.

Sem ali nisem pesem ?… poln zmot

v noč jesensko bolj in bolj bledim. 

Brezinbor