Ko si odšel,

se skril pred mojimi rdečimi očmi,

in sem le lahko opazovala

gibanje tvojega telesa v hrbet,

sem se zavedala,da vse bo drugače.

Prišel boš nazaj,

a vedno redkeje,

oddaljil boš najine trenutke,

ki so kot pisani baloni lebdeli v zraku.

Vedela sem, da solzo skrivaš v očeh,

vedel si, da mi lijejo po licih, kot slap najvišjih vrhov.

Niso hotel videti,

hrepenenja v mojih očeh,

po še zadnjem objemu tvojih toplih rok.

Odmik je bil v tistem trenutku najlažje, kar si lahko storil.

Za oba.

Življenje je ločilo najine oči,

a srce nikoli ni nehalo žareti,

kar sva imela, je preveč neskončno in večno,

da bi se lahko strlo pod prhkim mostom ločevanja.

Tvoji objemi, stiski, premočni mnogokrat, še vedno govorijo svojo zgodbo.

Edinstveno in neprecenljivo.

Pot ni združevanje, niti ni razhajanje,

pot je ljubezen srca, kamor noben čas, razum,

ali človek ne bo posegel.

Traja in živi.

Kot ti v meni,

kot jaz (upam) v tebi.

Barby