Klanec
od mladosti zrel za hojo
se vzpenjaš čez pragove hiš
v neizsanjan kos poti
kjer boš sidrišče
mladoporočencev
od molka zdramljen se
sem in tja spustiš v dolino
kjer te nimfe
na obpotnih kamnih
ravnajo za nove vzpone
potem se tiskaš
na razglednice s sledmi soli
zažrte v rob jezika
in tam te žejnega
zasačijo sape starcev
jaz pa na ulomkih časa
zbujam zarotniške dneve v nama
in te vabim da zravnaš
svojo strmino v lahkotnost
polja v jutru
Se opravičujem. Pomotoma sem spustila zadnjo kitico. Zdaj sem jo pa dodala.
A
Pesem, ki si jo naslovila s Klanec, berem kot čudovit poklon nekemu prostoru, ki od mladoporočencev do starcev stopi v njihova življenja, da dan za dnem stopajo po njem. Zato bi v zadnji kitici (zmede me, kdo bo šel s teboj in ravnal klanec?, ko pa se ves čas pogovarjaš z njim?) spremenila:
in te vabim da zravnaš
ta klanec v lahkotnost - da se zravnaš, da zravnaš svojo strmino ... ?
polja v jutru
Lp, Ana
Ana, kvala za komenar, imaš prav, spremenila sem tako ,da nagovarjam klanec.
Lep dan ti želi
Andrejka
Nekdo lahko, nekdo ne more do vrha klanca. Lahko odkloniš ponujeno pomoč ali pa si preprosto zaslepljen, preponosen ali pa zapeljan v svojem prav. Pesem, ki ima jajca (sori za ta izraz, Andrejka) odpreti oči in ponuditi sokorak do vrha, ja nekako pesem vidim jaz. No, morda se motim, a zapisalo se je.
lp, ajda
Hvala za komentar, Ajda. V sokorak še naprej!
Lepo se imej in pozdrav
Andrejka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
- 25. 01. 2013 ob 18:57
- Prebrano 1059 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 403.62