Steklena luna
Bela luna, zdaj ne
gledaš.
Skrivaš svoj obraz,
ker s tem jutrom si se
zvlekla v zeleni mraz.
Za trenutek se je zdelo,
da kot steklo si,
kot prosojno ogledalo
z drobci temnimi.
V tebi videla sem dušo.
Tisto, ki miži,
ki z oblakom se pokrije,
da je ne boli.
Zdaj zeleni dan kljub mrazu
bledost je prekril.
Pozabila svoj odsev bom,
saj privid je bil.
Moja duša pa ostaja
blaga sled odseva.
Le ponoči je kot luna,
a zdrži do dneva.
Skrivaš svoj obraz,
ker s tem jutrom si se
zvlekla v zeleni mraz.
Za trenutek se je zdelo,
da kot steklo si,
kot prosojno ogledalo
z drobci temnimi.
V tebi videla sem dušo.
Tisto, ki miži,
ki z oblakom se pokrije,
da je ne boli.
Zdaj zeleni dan kljub mrazu
bledost je prekril.
Pozabila svoj odsev bom,
saj privid je bil.
Moja duša pa ostaja
blaga sled odseva.
Le ponoči je kot luna,
a zdrži do dneva.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 08. 09. 2008 ob 08:13
- Prebrano 596 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 227
- Število ocen: 10
