imam poseben sindrom! ponavadi ostajam sam sredi noči, v družbi lizsta ali česa podobnega, ko še najbolj začutim sebe in postanem ustvarjalec ... (zaznamuje me neprilagojenost do sveta, protestiram že s tem, kar sem in ne rabim hoditi na shode! nimam konca ne začetka, imam nebroj problemov, ki travmatično režejo kot sistem družbe, slehernega posameznika ne zanima tak prepad) ... do konca noči bom že sestavil spakedranko, naj pesem medtem zaide v mednožje, ki skriva sladkobo, domišljavo!

(simon)