Ko se pri tretjem kozarcu obrnem stran
in gledam v steklene odseve prozornih obrazov
brez zavesti in s prevečimi idejami o drugačnem
lastnem pogledu projeciranem nase
zadržim vodenost svojih misli
tam, kjer so nastale

Tiho pospravljajo mize nemi ljudje
glasnost stopnjuje nerazumljivost in bes
s katerimi se prekrije praznost dneva

Ko poslednjič udarim, zamižim v izgubljenost
stvarnost se mi gabi, prozorneži tudi
prezir gojim do nemih ljudi

Vstanem, obljubljajoč si, da me nikoli ne bo več nazaj
za slovo se spozabim, dam besedo

Jutri se spet vidimo
jutri je nov, lepši dan

kai