Veš, molim zate in mi je hudo.

Tam pod oboki moje katedrale,

kjer vse te moje pesmi so nastale

zdaj pne nad mano sivo se nebo.

Ne vlada mir za zidom samostana.

Koralno petje petje ni, je jok,

nad križem cerkve kroži črna vrana

in v vejah veter sliši se kot stok.

Veš molim zate skozi okno zroč,

klečim v temnem kotu zgrbljen vase.

Je res vse mimo, ali res ne da se,

da spet bilo tako bi kot  nekoč?

Ne vlada mir, četudi v samostanu

na videz tiho mi življenje teče

in tisti plamen na oltarju sveče

mi riše tvoj obraz kot v porcelanu.

V Madonini podobi se odslikavaš,

zrcališ se v podobah bledih fresk,

tako močan, prodoren je  tvoj lesk,

ti angel, ki med angeli zdaj tavaš.

Skoz okno jutro v dan se preogrinja,

preobleče dan v popoldne se, v večer

in dan za dnevom vse se, vse spreminja

le moj nemir grenak je venomer.

Mar moliš zame ti, neznana znanka?

Daj znamenje, da še se me dotikaš,

da nisi daleč, da se ne odmikaš ...

Mar hočeš biti res le zgolj uganka?

Vem, molim zate in mi je hudo.

Tam pod oboki moje katedrale,

kjer pesmi o tebi so nekoč nastale

skozi trikotnik name resno zre Oko.

Brezinbor