Dolga leta

sem v stekleničko

shranjevala svoje zavetje.

Dolga leta

sem vanj tlačila svoje sanje.

Z zamaškom sem jih  trdno zaprla,

da bi mi z leti kaj ne ušlo.

Svojo ljubezen

sem komaj še stlačila vanjo.

Polno je, polno!

Le vonj se je v steklenički še nabral.

Danes, pa sem stekleničko odprla,

vonj se je razkadil,

kot iz Aladinove svetilke

in njegov duh me je vprašal

Katero željo ti lahko še izpolnim?

Nimam več želja.

Iz svojega zavetja sem odšla,

sanj svojih  več nimam,

ljubezni tudi ne.

Vonj po plesnobi,

ja, samo ta je še ostal.

levcek