Kot ptica z zlomljenimi krili poletim ..

med razprostrte oblake …

skozi ogromno navlake …

Veter mi daje zavetje ..

da poletim še višje in višje …

vse do višin kje se zavem  in ti povem

da tam še ni prostora zame …

čeprav želim tja kjer ni bolečine ..

kjer si ti .. in čakaš name ..

tja kjer  so vsi upi mojega srca .. .

Pa vendarle moram nazaj ..

v realnost … nazaj kjer so delci najinega sveta. ..

v mislih se vedno znova poglabljam vanje ..

in vedno znova ugotovim .. da si le živeti še vedno želim …

Vsi moji upi so tam … kjer je brezkrajnost tega sveta

kjer prijatelji so tujci … in človek … človeka ne pozna …

In ko končno bom shodila … in si krila pobelila …

takrat se ozrla bom v nebo … z nasmehom pogledala v slovo …

marena