Na tleh raztreščene črepinje najine ljubezni.
Objokana in utrujena od tvojega zavračanja,
pobiram košček za koščkom,
da bi spet lahko sestavila celoto,
rotim te za pomoč, vendar ti nočeš.
Trudim se jih postavili vsaj v nek vrstni red,
da bi bilo malo podobno prejšnjemu stanju,
a ti odhajaš...
Nimaš časa sestavljati naju, vseeno ti je...
Meni pa ne more biti vseeno,
tako me boli,
ko namesto tvojega objema začutim hlad samote.
Še zdaj vzdrhtim, ob spominu na tvoje poljube,
in se pogreznem v tišino črnine,
ko se zavem, da jih ne bom nikoli več čutila.
Črepinje ostajajo razbite, ne morem jih sestaviti nazaj, vdam se...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: blackangel
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!