Popolna prisotnost

s telesom na stolu,

z mislimi na še prazen list,

ki kliče besede,

katere se še niso odločile,

da bodo prišle na svetlo,

naslanjam hrbtenico,

da si olajšam duha,

pretegnem si noge,

jih prekrižam pred ekranom

in si grizem najdaljši noht,

dokler se mi ne posveti

obelodaniti svojo prisotnost

vsem beročim

in pisočim.

Znova pretegnem mišice

in zamajem nad napisanim.

Kar je, je.

IŽ-lev