V duhove se oblačijo,
Rjuhe si krtačijo,
Ozke reže za oči,
A oči sploh ni, sploh ni.

Bodice si natikajo,
Previdno se premikajo,
Se smejejo za kratek čas –
A smeh ni smeh, je beli mraz.

Se v praznih hišah zbirajo
In dušice pobirajo,
Jih v črne vreče tlačijo,
Jim dostojanstvo slačijo.

Vzemíte jo pa v vrečo z njo,
S to dušico pozabljeno!

*

Pred hišo zid, na zidu kri.
Po zlu človeškem tu diši.
Nekdo je mrtev, drug je živ.
Vsak človek je nadomestljiv.

Vzemíte jo pa v vrečo z njo,
S to dušico potolčeno!

**

Na starem hrastu krepkih vej
Visi nekdo. Poglej, poglej!
Naš stari znanec pretepač
Zdaj tu binglja poscanih hlač.

Vzemíte jo pa v vrečo z njo,
S to dušico pokvarjeno!

***

Razprtih se je ulegla nog,
Da se ne bo rodil otrok.
So z žlico jo izpraskali
Pa dete v kahlo treščili.

Vzemíte jo pa v vrečo z njo,
S to dušico nekŕščeno!

****

Je v mesto sin se napotil,
Pri ženski je srce pustil.
Napoti mati je bila,
Pa živo sta zazidala.

Vzemíte jo pa v vrečo z njo,
S to materino dušico!

********************************

Se v vreči duše gnetejo,
Saj v vreči je hudo, hudo.
Samomorilec, umorjen,
Zarodek … vsi tiščijo ven.

Na dnu pa vsa raztrgana
Ta materina dušica.

Iz vreče stresejo jih ven.
Zelo podobni so ljudem.
Za režo sicer ni oči,
Pa tudi glas človeški ni.

Prav v materino dušico
Najprej, najprej zarežejo.
To videt, druge dušice
Se v ponoreli jok spusté.

Otroci moji, le mirnó,
Saj kmalu, kmalu bo prešlo.
Tako jih je tolážila
Ta materina dušica.

Aleksandra Kocmut - Kerstin