Želim si govoriti
s kom bolj pametnim,
mogoče sama s seboj,
kakršna bom čez dvajset let.

Šli bi po parku z 99 lipami,
sedli na klop
in opazovali race v reki,
ki teče mimo. Čeprav
to nima posebnega vpliva
na razgovor.

Znano ti je okolje,
poznaš moje znance in sorodstvo,
moje probleme in značaj.
Poveš, koliko lip je že posekanih,
ker jih je nekaj uničilo,
in rečeš: kaj hočemo,
tako pač je.

Vprašam glede dilem,
ki se mi motajo po glavi.
Saj, saj, se namrščiš.
Morda vendarle.

V roke mi daš kamen:
glej, to je tvoja dilema.
Vrzi ga v reko,
mi resno ukažeš.
S skepso v očeh primem kamen.
Vržem – nič.
Močno zamahnem – nič.

Tvoji koraki se oddaljujejo
in ostanem sama
z zalepljenim kamnom v roki.
 

modricvet