Sedim na dvorišču in

božam klopi les nežno,

opazujem mimobežno.

- Gospa z dežnikom, čeprav

ne dežuje, z glavnikom kodre

češe. Dva delavca na plečih

nosita težko lopato. Kaj bosta

kopala? Morda po sebi kot krt

ali le vrt. Oče z otrokoma, vidi se:

tu ni sreče. Nekomu prižigajo

sveče. Nek par globoko se gleda,

in brcajo žoge majhni otroci,

tekajo mame kot med vojno v

majhna mesta, a tu le prašna je

cesta. Hodi se s palico od  maše,

s sosednjega okna vabi me  vonj

ovsene kaše. Kavarne polne so

keramičnega vonja po kavi,oh,

nek neznanec me pozdravi.

Odkimavam mladini, ki na

skrivaj pred starši pije vino;  

razbijajo vsakdanjo si sivino.

S klopi se vstanem, dolg bil je

dan - vse od vina pa do dežnika.

Priznam: od sedenja me že v

hrbtu  špika. Poglej, tam gredo

štirje. Eden ponosen kot majhen

pavček širi pahljačasti rep in hodi

do konca, poskuša vnovič in zopet

in znova, vidi se, pravega je kova.

Drugi prijateljem rime kuje, kovač

zlatih je črk. Naredim en belega vina

srk. Pri njemu vse južno traja in je.

 Poleg njega hodi nekdo sivega zgleda.

Zakaj tako zlobceno gleda? Mislim,

da zaradi brk – v srcu ne nosi trna,

ampak radosti zrna. Ne spomnim se

več imena, a četrti lenobno rad riše

 drevesa, sonce in hiše, morda

me na rob temnega marmorja

kdaj v lužico čaše podpiše.

Kmalu za njimi odkorakam, le še

pisala konice počakam. Vidi se,

poeti so številnih srčnih vrst in

rim;a kaj bom jaz? Na klopi že

cel dan sedim. Hej, ti! Po

nas se ozri –

devetn

ajsto

 pet 

 tri. 

Anthos