v paketu
praznim predale
omare, police
v torbo odlagam
nasmeh in pogled
zložim ju skupaj
pobožam spomine
barve z loka neba
po vrhu potrosim
jutro in kavo
da bodo skupaj
trenutki in čas
obrišem smeti
z držečih besed in
zalijem z njimi
vse prazne prostore
dodam melodije in zvoke
občasno tišino, odmike
široke nasmehe
objem
zmote in padce
in upe
vse zlagam počasi
v torbo
božam, ljubkujem, odlagam
obrišem še prah
tistega časa
in ga dodam čisto na vrh
zapiram zadrgo, vlečem
ne gre
stopim v torbo, se sklonim
in zadrga se sama zapre
Zanimivo podana pesem o neki dokončni odločitvi, o zaključku nekega obdobja. Presenetljiv zaključek pesmi doda še piko na i, saj lepše kot tako ne bi mogla napisati - ko gremo, kamorkoli-že, moramo predvsem SEBE vzeti s seboj.
Lp,lidija
Poslano:
16. 01. 2013 ob 15:28
Spremenjeno:
16. 01. 2013 ob 15:39
Drži, najprej moraš imeti rad sebe, da lahko pokloniš ljubezen tudi drugim...
Hvala :)
lp
Poslano:
16. 01. 2013 ob 15:51
Spremenjeno:
16. 01. 2013 ob 16:45
Lepa pesem :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
- 16. 01. 2013 ob 06:45
- Prebrano 1074 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 652.59
- Število ocen: 18