Tresem sito

nanj vsujem vse,

kar se je nabralo.

V nihajih niham,

zanaša me na spolzki

zaledeneli, cesti,

bela snežena nesnaga,

se mi sipa po licih,

se meša s slano solzo.

Ničesar ni, kar bi ostalo

na tem situ.

Ničesar, kar bi bilo vredno

življenja.

Odvržem sito

in grejem premražene,

grčaste, plave, roke.

 Ližejo jih  zublji s kamina,

tudi ogenj jih ne zmore

ogreti, še kar plajtrajo

po svoje, kot pri

pijanem stricu,

ki zjutraj ni dobil svoje doze.

lin