Iz bokov struge, matere, potočke
Se je izvilo, kar se izviti ima,
Da končno bo prišepalo do točke,
Kjer zadnja črka zgodbo dokonča.

Sem ti bila potočka, moje dete,
Moj oče, mož, ljubimec, moj otrok,
Ko vame si brez vsake pietete
Namakal svojih ustnic mrk porog?

Tako zelo – po žensko – sem razlila
Obode svojih razprostrtih rok,
Ti svoja skrivna tkiva ponudila,

Vedoč o tebi le, da te je bog,
Morda usoda, obme posadila,
Da puščico nategneš me v svoj lok,

Da bom hlepela, užejana potočka,
Po kaplji tvojega usmiljenja,
Dokler me ne doseže kroga točka,
Kjer zadnja črka zgodbo dokonča.

Aleksandra Kocmut - Kerstin