Tiho potrka.

Ve, da je ona.

Njegova ljubica,
ljubica v belem.

Vstopi.

V njegov atelje.

K svojemu slikarju.

»Oj belo, kako te ljubim belo,«

jo nežno objame,

ji odpne gumb belega plašča.

Dotakne se zajčjega krzna,

ko zavonja njen parfum.

Poljublja njen

vrat, ustnice,

oči, čelo,

mehke voljne lase ...

Uleže se na rdeč žametni kavč.

Nastavi se v pozicijo akta.

Zanj.

Počasi, previdno,

vleče črte, boža,

riše po koži in gladi.

Godi ji njegov pogled

iz katerega prebira njegove

naslednje poteze.

Na ustnicah in v zraku

sliši njegov šepet,

"Oj belo, belo, kako te ljubim belo."

Sledijo poteze črt in linij,

ki jih vleče hitro,

hitro hitro hitro ...

V ritmu napolnijo njeno telo. 

Stopi korak stran,

nagne glavo,

narahlo pripre oči.

Odloži čopič.

Slika je končana.

Stopi k oknu.
Povabi jo zraven.
Zunaj sneži.
Nasmehne se mu.
Ostaja njegova.
Do takrat ko bo ležal sneg.

imerose