V krogu začetka in konca,
brez opozorilnega zvonca,
nevidna, neskončna,
za vse dokončna,
boleče sebična,
a vendar pravična.
Strnjena, premična,
živa a minljiva,
ženska in moška
stara in otroška,
velika in mala,
črna, bela , rjava,
suha in debela,
žalostna, vesela,
revna in bogata,
gola in kosmata,
srečna in nesrečna,
pametna in neumna,
plašljiva in pogumna,
lepa in grda,
zdrava in bolna,
zemeljsko nepopolna,
spočita in zgarana,
človeška vrsta je v ta svet poslana.
Vpeta v verigo življenja,
zavozlana z umiranjem,
prepletena z upanjem,
prepojena z solzami,
prebičana s krivicami,
nasičena s pravicami,
se nehote premika proti izhodu,
skrivnostnemu prehodu,
od koder ni še nihče prišel nazaj,
da bi povedal,kako je tam in kaj.
Vrsta brez prerivanja,
brez podkupovanja.
Le tu pa tam se vrine kdo vmes,
iščoč bližnjico do svojih nebes.
Bolni in trpeči,
osamljeni, pozabljeni v nesreči
želijo si odrešitve,
a križi na njihovih plečih
so gluhi za prošnje in molitve.
Vrsta se pomika po začrtani poti,
nobena podkupnina je ne premoti.
Včeraj, danes , jutri,
jaz in ti in on ,
zapustimo svoj kokon,
poletimo v vrsto čakajočih,
živimo življenje umirajočih ,
okrog vprašanj utrujajočih:
"A si že na vrsti?"
"Kdo bo zdaj na vrsti?"
"Kdaj bom jaz na vrsti?"
Vse molči, odgovorov ni,
vrsta se svojih pravil drži.

Ida Semenič- adisa