Na tisti strani
Iz plašne davnine tihota odmeva,
a v pesmi ne najde poti.
Prepolna je mraka in bolnega gneva
spletena iz spolzke snovi.
Med mrakom in jutrom je brazda temine,
ki stiska odmev v večni led;
pogled zakriči in prazgodba premine,
svetloba požre svojo sled.
Ko krik izzveni in telesa strohnijo,
kamenje zamenja obraz.
Vsevedne poti pravo smer izgubijo;
vprašanja ni več : sem to jaz?
Poslano:
12. 01. 2013 ob 22:11
Spremenjeno:
14. 01. 2013 ob 01:25
Zelo povšeči! :)
.jpg "WALTER Amigo")
Poslano:
13. 01. 2013 ob 01:47
Spremenjeno:
14. 01. 2013 ob 01:25
... Prava Poezija ... Vsaka Vam Čast, Spoštovana LIDIJA ...
Poslano:
13. 01. 2013 ob 10:42
Spremenjeno:
14. 01. 2013 ob 01:25
Ja, to je poezija, odlično, Lidija!
Poslano:
13. 01. 2013 ob 11:55
Spremenjeno:
14. 01. 2013 ob 01:25
Krasno opisana dodirna točka između svjesnog i podsvjesnog, ( Iz plašne davnine tihota odmeva) poznata svakom čovjeku, točka koja zbunjuje uplašene, a nadahnjuje one koji su hrabri stupiti korak naprijed i postavivši sebi pitanje: ... sem to jaz?, krenuti za odgovorom na isto pitanje. Često, (ne uvijek) se iz tog koraka donese pravi dragulj (kao ova pjesma!) koji ovjekoveči samog sebe.
Lidija iskrena i velika čestitka!
lp, vida
Oblikovno dovršeno in dinamično, odpira razmislek in - čeprav pravi, da vprašanja več ni - ravno vprašanja: kdo sem, kaj sem, kaj smo, kje je začetek in konec itd.
Sama v pesmi vidim - kot eno od možnih interpretacij - opis človeka oz. človekove duše, ki jo je razžrla alzheimerjeva bolezen.
Močno in večplastno. Čestitke.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 12. 01. 2013 ob 22:07
- Prebrano 1278 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1003.52
- Število ocen: 25