Prevzame me cvet,

nekoč me je pot,

s smerokazi, ki so kljuvali v resničnost.

Težke stopinje odnašajo tišino,

pošiljajo napačna sporočila,

se zagozdijo v rdečem nebu.

Ljubim veličino,

ki mehča mrkost,

ki polni srca,

ki premika prsi.

Prevzame me beseda,

zalepljena na ustnice,

saj me knjige niso prebudile.

Ljubim vesolje,

ki drgeta v strugah,

ki polaga skalo na skalo,

ki čaka, da nahrani nevidno.

Prevzamejo me ljudje,

uklonjeni z življenjem.

Mehke misli imajo.

Zapustili so gradove.

V meni so kot nežni zven.

Njihovi darovi v peščenih obalah,

da odpočiješ telo.

V skalnatih špicah, da brusiš ljubezen.

V krošnjah pojejo ptice,

da samota ne ubije resnice.

Sandra Kocijančič