obrnem se
in strune klavirja
me pospremijo
sem
nihče drug
(vsi spijo)
a nič ne zveni
tako otožno
kakor nekaj
kar izgublja
svoj ritem
v prsih
melodija tone
kakor večerna
zarja
kakor jutranji
zor
podnevi se mrači
in vse
kar tone
zre v žrelo noči
najedeno srce!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lovšin - Lothlorien
- 12. 01. 2013 ob 06:01
- Prebrano 888 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 85.9
- Število ocen: 2
