Lebdim v megli vsakdanjosti.

Ni luči,

ni toplote,

ostale samo so

še kaplje samote.

             Izgublja se dneva hrepenenje,

             vonj pričakovanja, barvitost objema,

             ostaja samo še

             grenak okus popoldneva.

                            V tem čudnem času ugibanj se zdi,

                            da svet se narobe nazaj vrti,

                            da se človek izgublja,

                            da duše več ni,

                            ostaja samo še samota noči.

In tebe in mene več ni!

ŽIva