dlani se usujejo
s čim manj besedami
(v ustih)
Žabice
(s čim več odboji
pa tudi če jih je - če so
"kot branjevke na tržnici
razpasane
na koncu tedna"
v emulziji moje napetosti
v košari
"klofute za ukradeno repo"
ko ni več časa za pobeg
ki ne more pogoltniti
sonca
v valovih zvokov kroga
in gladine
v obzorje vsesane kolobarje
iz sredine
in
migne
eno dno
vselej na pravem mestu)
v križišču med
odmevi rok
potonejo
kot kamenčki
diski
kot
da vse privije
k sebi-
da pesem in jaz
postaneva tulec
v vsakem
in v vsaki
enako nema
Se mi zdi, da te je eden od načinov pesnenja tu na portalu prevzel, da si začel odbijat žogice ... Nič ne de. Tale Iz zapestja se mi zdi fluentna, hkrati živahna in nekako lirična z vso to melodijo. Všeč mi je. Me pa od-mika, da bi raz-rešila tale delček (se mi le zdi po nepotrebnem zapleten?):
da pesem
da p-ostanem
Pri odločanju zelo pomaga glasno branje. Poskusi, če tudi pri tebi. Lp,
Ana
Poslano:
12. 01. 2013 ob 09:39
Spremenjeno:
12. 01. 2013 ob 09:40
Moram reči, da si res drznem "odbijati žabice" ... morda se zdi kot prevzeti način, ali vpliv - in je ... Vendar gre le za časovni interval v katerem sem se znašel v načinu komuniciranja ... tudi do sebe - Poskušam tudi druge načine, vendar tam še nisem domač - saj so vmes že poskusi kombibiranja ... Z besedo sem padel v dialog (to je način, ki sem ga videl - in rad bi ga predrl - v sebi ...
Ne znam razložiti. Gre za območje pesmi, kjer sem se (z)našel - da se naučim podrobneje razumeti načine - kako pesem prihaja v mene - prehitro jim še nastavljam besede . Odbijanje žogic, pa naj zagotovim, da se dogaja le na poti med mojo pesmijo in mano . Tudi pri drugih pesmih sem opazil toliko podobnosti, da se že sprašujem, kaj je naš navdih skupen, le da potem vsak malo po svoje spne ...
Sem pa popravil, ker pesem se res bere in ne samo gleda -Hvala Ana
lep pozdrav,
marko p.
urednica
Poslano:
12. 01. 2013 ob 10:28
Spremenjeno:
12. 01. 2013 ob 11:14
Pozdravljen, Marko,
všeč mi je to notranje potovanje, pri katerem preizkušaš poti, ki so različne - kot sem že zgoraj napisala, ne moti, še posebej, ker je zavedno. A pesem meni (bolj kot z obliko) govori z vsebino. Iz zapestja me (poleg zgoraj omenjenega) očara tudi, ker postane tulec, nekakšen tunel, po katerem s pesmijo stopata do bralca in on do pesmi. Hkrati se skozi tulec nekako odbijeta, da se vse začne znova (žabice in poskoki in obzorja in sredine in dna). Kot naelektrena žica, na kateri sedijo pesmi in preskakujejo - tudi medsebojno
Lp, Ana
Poslano:
12. 01. 2013 ob 11:17
Spremenjeno:
12. 01. 2013 ob 11:57
žabice in poskoki in obzorja in sredine in dna ...
to sem iskal - in še iščem svoje dno (svoja dna) - pa vedno pristanem na tistem, ki je vedno eno .
Me zelo veseli, da moja pot ne moti poezije - in da sama lahko išče korake v vsebolj svojo
Hvala Ana.
lep pozdrav,
marko p.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: marko p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!