Pri geografiji smo bili,
In rekla mi je oprostim ti,
še enkrat ne smem se skregat,
pa jo bom imel spet rad


Rokomet rada igra,
rada tudi me ima,
na prijateljski način,
ki mi vedno je v opomin,
da se vedno z njo veselim.

Zdaj pri fiziki
Zraven nje sedim,
Včasih se tudi z njo poveselim,
In učiteljico jezim,
samo za njo,
da vidim njen nasmeh,
ki vedno naznanja moj uspeh.

Lepo imela sva se,
Ko konec ure bo
sranje je.
Videl nekaj časa je nebom
Zato bom jezen kot grom,
In ne bom bil vesel,
In si bom pel,
Pesmi, ki jih pišem za njo
in se mi zdi lepo,
in tudi simpatično,
da se njim smeji.

Domen Ornik