Ne morem
obrisati solze materi,
ki objokuje sina,
obvezati rane
pretepeni ženi,
se nasmehniti
zapuščenemu otroku.
Ne morem
ustaviti krogle na bojišču,
ozdraviti zasvojenca,
nahraniti brezdomca.
Daleč so vsi, predaleč.

In ne morem,
ne morem, ne morem
pregnati tvoje bolečine,
ustaviti dni, ki prihajajo.

Zato ne morem pisati
o pogumu in sreči,
o upanju in ljubezni.

Ker so besede baloni,
ki jih odpihne veter.

daya