(Samo)zgostitev
Plešem,
da se (obrnjena vase)
poiščem
med mladim listjem in
meglico prezgodnjega vzhoda.
Poljubim mesečino
(vedno poje, kadar jočem)
in s kože ramen izpijem
predzadnjo kapljo
nastajajočih spominov.
Odidem.
Zadnjo pustim zase.
V dlani pridržim zven suhote
in ponovno vstopim
v krog svojega objema:
trpkost,
vdih, izdih.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona Campolunghi Pegan
- 08. 01. 2013 ob 18:00
- Prebrano 764 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 222.7
