Domišljija je hecna stvar.

Vate grem,
verjamem,
da na tvoje dno

(Utvare so kdajpakdaj zdravilne).

Nato zmanjka poti in moram vase.
Zabavam se, ko se gledam
obrnjeno navzven.
Moje zategnjeno naličje se smeje.
 

V notranjosti so betežno razpostavljeni

sami napol prebavljeni delci.
In kukavica nekje joka.

Skočim iz sebe,

pet sežnjev nad navidezni strop
in obnemim, če si slučajno padem v perspektivo.
Nujno bi se kar zjokala, ampak zvesti

Pogojni naklon skoči na zavoro,

inštalirano v podnožje utečenega vozička,

ki me tudi tokrat ne razosebi.

Hvala.

Jok je stara šara,

 ki se odbija od  dvojnih ogledal.

 Smejva se  rajši skupaj!

Lidija Brezavšček - kočijaž