Pozdravljen, Patrik.

Tale mi je všeč, preskakovanje  pomenov, igra besed in ritma. Valovi, pravzaprav žene kot veter. Me pa zmoti

kompulzivnost igrivega
konstrukta ošabnost osebnosti

ker se ne nadaljuje tako popolno kot berem prej  (dvojna uporaba besede v zaporednih verzih). To bi lahko preprosto rešil z malce drugačno postavitvijo konstrukta, ampak seveda se moraš sam odločiti.

Res bi pa črtala tisti raj na koncu, ker se mi zdi, da se pesem odprto konča s toliko poti, da bralec zlahka odjadra še naprej.

Lp,

Ana

Pozdrav,
mogoče bi konstrukt res lahko črtal in vrgel nekam drugam.
V daljši verziji raju sledi Helsinki Maribor Khimki in podobno. Pesem gre naprej zato (..), ki označuje izsek.

Kaj pa vem, meni je pa ravno ta raj všeč, ker je končno nek cilj. Brez njega bo pa tudi šlo. Mar ne?

 

Pozdrav, nekaj sem nasula. Verjetno bi kasneje tudi eliminiral napakce ali pa ne, če niso:)). Tam, kjer sem bila v dvomih, sem napisala z vprašajem.

(...)
Nihalo nosim niham čutim
čudejnje=čudenje
vidim
raztaplanje=raztapljanje razprtost
mesa
meda=medu?
medbesedinost=medbesednost? vleke
vlečeš nihaš nihalo

ujet v ihtenje ujed
zavračajo
zvarke vseh motnih barv
zvračajo=zavračajo? ali kaj drugega
zamolčane besede
zardele dame
s klobuki ujedskih (si tu mislil na žival ujede/o) - si pa že uporabil ujedo v ihtenju, morda želel to še poudariti? kožuhov
ujet v pomnenje nosiš
nihalo selektivnega spomina
kompulzivnost igrivega
ošabnost osebnosti
hipoksija
Toliko poti
toliko poti
(...)

Ana ti je pa dala zelo dobre iztočnice oz. namige za izboljšati dobro, zakaj ne bi bilo zelo dobro, boljše, najboljše:).

lp, ajda

O, tisoč prekrasnih škratov!
Koliko napak, koliko napak ... pa tega sploh nisem videl.

Vse drži, rad bi le opomnil, da rodilniška raba med dopušča obe verziji meda in medu. Meni načeloma je vseeno v kateri obliki jo obdržim, je pa lepa asonanca mesa\meda.
Iz SSKJ-a:
- zvračati zvráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: razgrajači so zvračali kipe s podstavkov; veter je zvračal cvetlične lončke prevračal // z določenimi gibi povzročati, da kdo pade: drugega za drugim so zvračali v sneg / zvračali so jih na tla / neukročeni konj je zvračal jahače s sebe 2. s spremembo lege, položaja posode delati, da pride vsebina iz nje, na kaj: zvračati sladice na pladnje; premog je nosil do vozička in ga zvračal vanj / ekspr. zvračal je kozarček za kozarčkom pil ∙ pog., ekspr. rad ga zvrača pije (alkoholne pijače) 3. spravljati iz navadne, pokončne lege, položaja: zapeljivo je zvračala glavo / pri hoji zvrača stopala navzven / plug je zvračal brazde na levo obračal 4. v zvezi z na delati, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvračati krivdo, odgovornost na druge / omedlevico zvrača na svoje živce 5. star. sprevračati: pohvalo je zvračal v kritiko / zvračati besede zvráčati se prihajati iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: otroci so se zvračali v sneg / stoletne smreke so se zvračale na tla

To je pač tok zavesti, zato se je ujeda ponovila.  A toliko moti ponovitev besede? =)

Se spomnim, kako sem se jaz njega dni oklepala vsake besede, še pikica se mi je zdela zlata vredna. Kasneje, ko človek preraste misel, da je sicer napisano dragoceno, ni namenjeno le eni osebi, ki je seveda vesela in srečna, da mu boža dušo, se mi je oz. se mi zdi prav super, če mi kdo pokuka v pesem in jo malo trančira. Je pa res, da je pesem avtorjeva in le on v finalu odloči, kaj bo in kaj ne eliminiral.  Kaj moti ali ne moti koga, če je to ustrezen izraz seveda, je pa le namig oz. sugestija, nič vsiljevanja, tu mislim na mene, oz. navadne smrtnike, oz. le bralce in ustvarjalce, ne pa strokovno in utemeljeno od urednic.

lp, ajda

Sej se ne oklepam vsake besede, včasih so nekatere temeljne, drugič niso. Sej če pogledate sedaj pesem, je popravljena - izločil sem raj, konstrukt, tudi ujede. Ostajam pri zvračati, ker mi je lepša od zavračati, ta je še dokaj pogosta v pogovornem jeziku. Poleg tega ima drug pomen. =)

Glede meda in medu sem pa neodločen. Niti se mi ne zdi tako pomembno, to so detajli. Mene ne zmoti, bralce pa?

 

Super si se odločil, Patrik. Seveda imaš pa oboje: zavračanje in zvračanje, naj prvotnemu mnenju dodam poudarek -  še posebej mi je všeč ta uporaba na videz enakih besed, ki niso enake, ki so povsem različne (vsaj po pomenu). Všeč mi je tudi tale podoba, definicija zdajšnjega človeka: ujet v pomnenje nosiš / nihalo selektivnega spomina -  in Tako pišejo je, vsaj kar se mene tiče, zbrušena do te mere, da si zasluži biti podčrtanka. Čestitke,

Ana

Hvala lepa. Zanimivo, da vam je tale najbolj več, meni ni nič posebnega. Vse že slišano. =D
Če boste imeli čas, vzemite v roke novo pesniško zbirko Karla Hmeljaka z naslovom Krčrk. Isti pricip bruhanja\rafala\stampeda besed, razpadanje pomena v nesmisel, razpadanje besed na črke. Je pa tak način pisanja zgrajen na preprosti figuri aliteracije.

Gre za pomene, ki jih bralci najdemo v kakeršnemkoli pisanju. Krčrk je gotovo zanimiva zbirka, bom segla po njej (sicer sem Hmeljaka brala v Literaturi). Lahko je že slišano / videno / preigrano / priigrano čez rob / nad pomen / je konstrukt razuma / čustven izliv ... ,a: kolikor bralcev, toliko interpretacij. Tudi sama se kdaj čudim ob dejstvu, da pesmi, ki so mi najbolj prirasle, niso nujno najbolj všeč bralcem (in nasprotno). To je tisto (samostojno - ko ni več avtorja, da bi kaj pojasnjeval) življenje pesmi, ki ga začnejo živeti po objavi.

Lp, Ana

Popolnoma tako. =)