Sij
Zvezan od slutnje
pred slabim,
stojim na mestu.
Lahko bi potrkal
kjerkoli,
da bi poizkusil
poiskati si sonce.
Hrabriš me,
kot otročka,
ki ga je strah teme.
Tolažiš me,
kot dojenčka, ki joče.
Ne morem,
ne upam še ustati.
Rabim svoj čas,
svoje hotenje,
da najdem si svojo pot.
Svetloba prihaja skozi
špranje na vratih.
Odprl bom vrata,
spustil k sebi ta sij
veličastni,
da lahko stopal
po stezi bom svoji.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: helena r.
- 30. 08. 2008 ob 20:42
- Prebrano 644 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 187
- Število ocen: 7
