Pozdravljen na portalu! :)

Hm hm hm pesem ima potencial. Nekaj veje iz nje. A zmoti me recimo prvi verz, ko boš brez balasta to izrekel in potem v naslednji kitici pa da brez dobro vpetega balasta ni pesmi... Ta pesem mi deluje tako, v vsaki kitici najdem nekaj odličnih metafor, nekaj odličnih idej, a kot celota se mi pesem izgubi. Izgubi se mi smisel te pesmi, če me razumeš.

Ideja, da pesmi ne bi bilo brez skrbno vpetega balasta se mi zdi super.
Mogoče me prva kitica celo najbolj zmoti? Prvi verz me v primerjavi z ostalim tonom v pesmi res zmede.
Bi ti svetovala, da se še enkrat vprašaš, kaj si resnično hotel s to pesmijo povedat. Da izčistiš misel in malo premisliš, kaj rabiš in česa ne. Kako se bo bolj dotaknila bralca in seveda tebe samega.

Zanimiva se mi zdi tudi zato, ker odpira razmišljanje. Koliko balasta rabimo? Kdaj ga je preveč in kdaj premalo? Kako najti tisto ravnovesje vsega? Kako najti ravnovesje v danem trenutku? Včasih ga potrebujemo več, včasih ga pa sploh ne.
Fajn!

Bodi lepo! :)

lp S.

Pozdravljena!
Najprej hvala za odziv in lepe besede. Nenazadnje tudi za nasvet.

Naj najprej naredim en kratek uvod in prikažem svoj pogled na pesnenje.
Vidim, da veliko daš na pomen pesmi. No, moja poezija je velikokrat brez smisla oziroma je le-ta skrbno vpet. Včasih celo na ugankarski način. Pesmi rad gradim na retorični figuri katahreze - pomensko oddaljenih besed. Lep primer je prvenec Milana Jesiha -  Uran v urinu, gospodar! Kjer se avtor poigrava z besedami in njenimi pomeni. Marjan Zlobec poda eno zanimivo misel, ki se dodatke tudi moje poetike: ''to so besede in besedne zveze, pri katerih njihova zvočna plast prevladuje nad pomensko, kar pomeni,  da daje avtorjeva poezija opazno mesto znakovni funkciji besede, pri kateri beseda noče biti posnemovalka ali poimenovalka določenega pojava ali stvari, ampak učinkuje najprej kot taka, se pravi v svojem zvočnem liku.'' (Sodobnost letnik 22, številka 11; 1974; 879-880)

Sedaj pa o sami pesmi Oktobrska. Tale seveda ni nesmiselna, temveč bolj enigmatična - še ena značilnost moje poezije. Kot si že sama ugotovila, si je prvi verz v nasprotju z nadaljevanjem prve kitice - tj. retorična figura paradoksa - oksimorona. Kar pravzaprav pomeni, da nisem brez balasta tole spisal, temveč je balast popolnoma vpet, na stopnji sto procentnih ''balastnih'' metafor.

V drugi kitici  to ''neposredno'' povem kot brez balasta ni pesmi, besede so rade v družbi, kjer kažejo svoj ''goljufivi\hazarderski'' obraz. Včasih pomenijo nekaj, drugič čisto nič, nenazadnje se tudi pretvarjajo, da nekaj pomenijo.

Z balastom torej opisujemo, rišemo pesniške podobe (zato tukaj ovohavati sonce). V samomoru besed so vzklila zrna supernove pa je metafora za pesnenje. S samomorom besed sem želel povedati ravno nepomembnost besednega pomena, četudi se zgodi tak samomor pomena\besed lahko iz njega vseeno vzkljive rož'ca poezije.

Seveda bi to lahko napisal manj metaforično, prizemljeno, bolj prozno. Vendar pri meni pesniški tok poteka drugače. Si pa vsekakor razumela bistvo pesmi oziroma misel, ki se riše v njej. Tudi če ga ne bi, je tukaj vseeno plat zvočnosti in ''odličnih'' metafor.
Rad razlagam svoje pesmi, ni mi pa to prioriteta. Zakaj bi pesmi sploh morale nekaj pomenit? Zakaj še vedno v njih dajemo neko zgodbo, ki so v večini primerov že izrabljene. Tako, kot so nekatere rime izrabljene, je tudi zgodba\fabula včasih prežvečena. Zakaj ne preprosto uživamo ob balastnem ''metaforiranju''? Jaz si ob tem vsekakor oblizujem ustnice. =D

PS Razmišljanje, ki ste ga odprli, je vsekakor zanimivo in bi si zaslužilo svojo posebno izbo. ;)

Všeč mi je tvoj komentar in odziv.

Torej naj povem, da ja in ne dam veliko na pomen pesmi. Se mi zdi, da pesem zna nagovoriti, če ji znaš prisluhniti.
Seveda ta pesem ima smisel in vse kar si napisal o njej, je znano, četudi ni bilo zapisano (z moje strani). :)

Ene nosijo konkretna sporočila, druge ustvarjajo metafiziko, tretje zvočno rišejo, četrte spet nekaj drugega.
Tvoj pesniški slog še spoznavamo, tako da se puščamo presenetiti. :)

In se s teboj strinjam, zakaj bi vse pesmi morale imeti zgodbo? Ne rabijo je. Tvoja nima neke konkretne zgodbe, a se mi zdi, da stil vseeno daje občutek, "tukaj sem in hočem nekaj povedati".

Če izpostavim dva verza:

Brez skrbno vpetega balasta

ni pesmi, verzi so utrujeni,

To je teza, misel, ki direktno prodre v bralca (nekaj pomenijo).

In če pogledam začetke kitic: brez balasta, brez skrbno vpetega balasta, z balastom, nagovarjaš bralca, ga vodiš skozi delček svojega sveta. Zato se mi tudi ne zdi precej enigmatična, ker vse poveš. Z metaforami, a odgovor je tam. Pripelješ nas do njega, sploh v zadnji kitici. Pripelješ nas nekam. Tako si jo zastavil. V tej pesmi ni samo balastnega metaforiranja.

In zdaj ko jo berem večkrat skozi, sama bi razmislila o začetkih kitic. Kot sem rekla, tvoriš povedi Z balastom ovohavamo itd. Hm. Kako naj to napišem. Skoraj preveč vodiš skozi svojo pesem (govorim o začetkih kitic). Recimo konkretno zadnja kitica, vemo da govorimo o balastu. Zakaj ga sploh še uporabljati? ;) (če razumeš, kam ciljam)

Prostor (se mi zdi) je še večji, kot si si ga zastavil v tej pesmi.

Seveda pa so to moji občutki, moje videnje pesmi.

Ne gre se za motiti se, ampak za odpiranje razmišljanj, ki so vedno zanimiva.

lp S.

Waw ... that's what I call ... konstruktivna debata! =)

''Izgubi se mi smisel te pesmi, če me razumeš.''
Na tole sem se najbolj obregnil pri tvojem prvem komentarju. Sedaj si spremenila mnenje, oziroma si šele proti koncu le-tega  dojela smisel.
Ali še zmeraj trdiš, da se ti je izgubil smisel?

Začetki kitic so podobni, pač predelane anafore, poliptotoni.
Če se ti zdijo samo začetni verzi balast, potem sem zgrešil bistvo. =P
Sej ne no ... kakor komu. =)

Kako bi pa ti spremenila, da bi ti bilo še bolj povšeči?

Morda:

Brez skrbno vpetega balasta

ni pesmi, verzi so utrujeni,

tudi besede so rade v barvi oljke

ob polni mizi jih ni sram

pokazati hazarderski obraz.

mimo postanega nočnega pota,

med razpadajočimi rjuhami

insinuirano nadaljujem

na odeji premočnega toka -

ovohavamo pegasto

sonce.
 

Na mamičnem  vrtu

med katusovim skalovjem

so v samomoru besed

vzklila zrna supernove.

Izgubi smisel.. am premalo sem artikulirala besede (se mi kdaj pa kdaj zgodi, sploh ko sem v hitenju :), pa sem mogoče preveč na široko povedala. Sem še zmeraj istega oz podobnega mnenja. :) Zgubi smisel v smislu kot sem nadaljevala drugi komentar. :) Ko sem bolj obrazložila, kako vidim stvari. Pesem ima smisel, ki ga na ta način, kot je zapisana malo izgubi. Ah, pustmo. Saj smo se ujeli. :)

Hm. Da mi bo bolj povšeči? Malo si zgrešil namen mojega komentarja. Moj namen ni, da bi ti pisal, kakor se mi zahoče oz. da bi mi bilo povšeči. Moj namen je bil opozoriti na stvari, ki jih mogoče sam nisi opazil. Če bi kdo drug komentiral, bi mogoče videl druge stvari ali sploh ne bi ničesar videl, ker mu je pesem, kakršna je zdaj, všeč. In če ti komentar kakorkoli pomaga oz. odpre novo vejo razmišljanja, potem super. Če ti pa ni povšeči, ga pusti, naj odzveni. 

Torej, kaj ko bi pozabili besedo balast za trenutek?
Ta pesem je zelo močna v drugi in tretji kitici, kjer se sliši tudi višek. Nekako me prva kitica najbolj bega. Mi ne sovpade z drugima dvema. V prvi imaš nadaljujem, torej prva oseba, v drugi so one rade v barvi oljke, v tretji smo pa mi. Tako zelo ločeno je vse, kaj če bi nekako povezal? Da bolj steče.

Dodala sem ti en k pa i, kjer je manjkalo. Tukaj bi ti dosledna uporaba ločil mogoče kaj doprinesla.

Sem si dovolila in jo prekopirala ter malo preuredila, da lažje pokažem, kam se nagibam.

Brez balasta bom tole izrekel. ( pa če bi brez balasta dal na konec verza? Stvari ki so na koncu, si jih ponavadi bolj zapomnimo, sem nekje slišala. J

Mimo postanega nočnega pota,

med razpadajočimi rjuhami

na odeji premočnega toka

insinuirano nadaljujem,    (nadaljuješ kaj? – zato ne bi na odeji premočnega toka dala za nadaljujem)

da brez skrbno vpetega balasta

ni pesmi, verzi so utrujeni.

Tudi besede so rade v barvi oljke,

ob polni mizi jih ni sram

pokazati hazarderski obraz. (hazarderskega obraza?)

Z njim ovohavamo  (mogoče drugo besedo za balast? Ali pa ta dva verza izpustiti?)

pegasto sonce.

Na mamičinem vrtu

med kaktusovim skalovjem

so/bodo v samomoru besed

vzklila zrna supernove.

In še enkrat, kar sem preuredila ni sveto, ampak samo eden izmed načinov, kako bi se lahko pesem še speljala. Še enkrat poudarim, komentar je bil zato, da bi kakorkoli pomagal. Če se ne vidiš v tem, pusti. Če vidiš v čem smisel, vzemi.

Sama včasih veliko premišljujem o pesmi, drugič jo samo napišem. Tretjič je pa fajn slišati še eno mnenje. Objavljena, uprizorjena umetnost ni samo za umetnika, so bralci, je publika. Zato ni zanemarljivo pomisliti tudi na njih. Ravnovesje je najtežje doseči.

No hard feelings. :)

lp S.

None taken. =)

Tisto s ''povšeči'' sem misil ravno tako, kot sama praviš, zanima me recepcijska kategorija\sprejem pri bralcu.

Seveda tole je eden izmed mnogih različic, vendar sam še nisem dovolj zadovoljen s to verzijo. Zgubijo se nekatere figure, pravtako se mi zdi, da se bralca v tem primeru tudi vleče za rokav čez most. Bom malo preštudiral in v teh dneh pripravil popravke.

Hvala za komentar in napotke, želim si jih še več.

Lp,

pH

Uredil sem skoraj identično, kot si mi predlagala.

- nadaljujem: nadaljujem s pisanjem pesmi, nadaljujem s spanjem med rjuhami, kar si pač bralec želi in lahko vstavi kot svoj dodatek. Vsega nočem povedat, dovolj je nakazati stvari. =)

- hazarderski obraz je pravilna raba tožilnika: koga ali kaj pokažem - hazarderski obraz. Koga ali česa ni - hazarderskega obraza.

- so\bodo: stvar okusa pač. =D

Kako se ti sedaj zdi?
 

Tista zrna supernove na koncu so top! :)

Zdi se mi bolj povezana in lažje diha. Na ta način pušča bralcu več svobode.

lp S.