Pišče je ogorčeno,
spotaknilo se je ob moj hlad.

O, nisem bilo vedno kamen.
Prej sem skozi grčave prekate
še črpalo sokove,
da je črni les zelenel
in stegoval žile k nebu,
na katerem sem v polarni noči
iskalo svojo izgubljeno zvezdico.

Naj bi dovolilo,
da bi vest požrla vse meso?
O, nisem bilo vedno grčav les.
Rodilo sem zlata jabolka,
pa so se skotalila v gozd,
kjer jih je čarovnica zaprla
v svoje medene hiše,
v socialno smrt.

Svojčas sem bílo, toplo in mirno.
In ko so med belimi stenami
skalpela cefrala srčece
prvorojenca,
sem sprva trepetalo in krvavelo.
Od viharja do viharja
sem se sušilo in ohlajalo
in sâmo ne vem, kdaj
in kako sem otrdevalo.

V oljkov les, v kamen.
Od solz je ostala le sol.
Utripnem le še poredko.

Le kaj me petelinče
danes lahko nauči
o materinskih solzah?
 

modricvet