Naj obudim željé, še vedno tleče,
v nov vek nasmeh prinesem – rahlo kisel –
ljudem, ki nanje ljubezniva misel
me greje, in zadihano, boječe
sprijaznim se z zaključkom neke dobe.
Me z jutrom čaka mik spogledovanja
z izzivi vsakodnevnega igranja
s plameni čutov brez strahu, brez zlobe.
Molk dober ni. Prikrivanje resnice
ni dota v skrinji časa, ki pomaga
v težavah obdržati vedro lice.
Ljubezni polna potna je bisaga
in kože ne predrejo zla bodice.
Iskren pogum tišino naj premaga.
Pozdravljena,
zmoti me četrti verz prve kitice, ki ima zlog preveč, kar pa je bolj problematično, je podrt ritem (odveč je "za" v besedi "zaklad"):
me greje, zaklad spomina in boječe
Najbrž bi se "zaklad" dal nadomestiti s kakšno enozložno besedo, s čimer bi ohranili ritem? Snop spomina?
Zelo všeč mi je prva tercina, je misel sama zase.
Molk dober ni. Prikrivanje resnice
ni dota v skrinji časa, ki pomaga
v težavah obdržati vedro lice.
Ljubezni polna potna je bisaga
in kože ne predrejo zla bodice.
Iskrenost in pogum naj ga prevaga! - Kaj pa tu? Kdo/kaj je pozaimljeno z "ga"? Najbrž molk (iz prve tercine). Ampak je predaleč - razumevanje se zatakne. Hkrati bi bilo dobro, da se povedek ujema z dvojino osebka (prevagata). Oboje na en mah bi se dalo rešiti kako drugače, npr.
Iskren pogum tišino naj premaga.
Kaj meniš?
Lp,
Kerstin
No, pridam še svojo žličko kritike. MCV, dobra si v pisanju sonetov, vsekakor in brez dvoma, ODLIČNA; ampak mene potre tale dolg začetek, kjer se odvisni stavki kar požirajo, tako, da na koncu ne vem več kaj in kdo koga in zakaj ...
moram večkrat prebrat, da dojamem:
Kot sanje, v starih pesmih še živeče,
budim iz megle, ki nov vek prekriva,
ljudem, ki nanje misel ljubezniva
me greje, zaklad spomina in boječe
se približujem koncu neke dobe.
Toliko;)
Lp, lidija
Najprej Kerstin. Hvala, zelo umestni predlogi. Tisti "ga" se je nanašal na "zlo" v prejšnji vrstici. a mi je tvoj predlog bolj všeč. Sem popravila.
LP, mcv
Lidija, se strinjam, da je malce zavito.
Kot sanje, v starih pesmih še živeče,
budim iz megle, ki nov vek prekriva,
ljudem, ki nanje misel ljubezniva
me greje, zaklad spomina in boječe
se približujem koncu neke dobe.
Glavni stavek je: budim iz megle zaklad spomina (ki je sedaj snop spominov)
Bom še malo razmislila, če se da poenostaviti.
LP, mcv
Poslano:
26. 12. 2012 ob 13:19
Spremenjeno:
26. 12. 2012 ob 13:21
Bojim se, da brez večje predelave ne bo šlo.
Ali bi bilo takole bolje kot prej?
Naj obudim željé, še vedno tleče,
v nov vek nasmeh prinesem – rahlo kisel –
ljudem, ki nanje ljubezniva misel
me greje in zadihano, boječe
sprijaznim se z zaključkom neke dobe.
........
?
LP, mcv
Dosti bolje (če vprašaš mene ;)
LP, lidija
Potem grem pa kar popravit ;)
LP, mcv
urednica
Poslano:
26. 12. 2012 ob 16:52
Spremenjeno:
26. 12. 2012 ob 17:15
Lep sonet, ki na spreten način prinaša dobre misli in pozitivne želje v novo obdobje, čeprav za le-tega ne vemo, kaj nam v svoji neoprijemljivosti prinaša.
Kar se tiče forme, je jasen, tekoč in ritmičen, od začetka do konca spretno "vozi" vodilno misel, ki se napoveduje in potrdi v zaključku.
LP, lidija
Za "me greje" sem ti postavila vejico (prilastkov odvisnik je vmesni stavek).
Poslano:
26. 12. 2012 ob 19:00
Spremenjeno:
26. 12. 2012 ob 19:00
Hvala, prvotno je vejica tam tudi bila, pri popravljanju sem jo pomotoma brisala.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!