sprejela je
bršljanove vitice
ki so ji ovijale kolena
sprejela je
raskavo skorjo debla
in z vejami molila k nebu

sprejela je
spreminjanje barv listja
le tako je vedno znova
dočakala popke

sprejela je lepoto
cvetov ki so njenim nedrom
izpili bohotnost
sprejela je njihov odhod
in použila sočne jagode

sprejela je veter
v svoje zavozlane veje
in vpijala krike
ptic z razsutimi gnezdi
ki jih ni znala
zaščititi

sprejela je – čisto nazadnje
tudi svoje trde korenine
zaradi katerih
je ostajala
sprejela je čas v dlani
ga vzela za svojega
ga vzljubila
in bila srečna
 

modricvet