Južni jezik časa

jemlje nedolžnost belemu miru.

Škrabljajočim stopinjam v njegovo pustinjo

briše pridih odtenkov neskončnosti,

barvajoč jih v rjavo in zeleno.

So v blatu kaj trajnejše naše sledi?

Modrookini kristali, stopljeni v solze,

polzijo v razpokane ustne brazd,

ki jih spokojno srkajo v svojo neslišno žuborenje.

Mati Zemlja si že neštetotič

slači svojo belo poročno obleko,

razgaljajoč svoje gube in plešasto glavo

ljubkovanju svojega ljubimca,

ki se ne stara.

Južni jezik časa

tudi meni trga belo srajco na prsih,

taleč v njih rdečino,

ki skupaj s krvavim obzorjem,

topi ledene okove,

ki so za seboj jih pustili neki koraki,

da jih lačne in prezeble vrane

v svojih velikanskih kljunih

poneso na nebesno ognjišče,

kjer jih bo večni čas

zopet nalovil v sladko peno

oblakov novih sanj,

v katero bodo hlastnila naša otroška usteca.

Hovk