Krasno. Brez komentarja ... zaenkrat, ker me je zadela , no, nujni komentar še pride. Zaenkrat toliko.

:)

 Lp, lidija

Pa kaj. V sonetu, ki govori o taki bolečino (jaz sem v njej srečala zgodbo o otrocih, ki so pomrli v strelskem obračunu na tisti ameriški šoli ... kdo druhg pa kaj drugega, ampak, JA, govori prav izrecno o BOLEČINI, no) ne moremo na silo iskati napak, ki jih ni. In besede, ki si jih označila ( mcvv, le zakaj, le zakaj???) niso prepovedane!

  Lp, lidija

srčeca so srca otrok.

Moja zmota. Hvala za razlago, Lidija.

LP, mcv

Le kdo, pri šmorhu milem, lahko kritizira tole:

je vsaka druga bol srca nevredna,

"MCV, ostro sem kritičen do tvoje kritike. Sliši se bolj kot 'a moje pa niso dobre'. Tudi moje niso dobre, čeprav ne uporabljam omenjenih besed, tem dvem verzom ne pridejo NITi DO KOLEN!"

oh, oh ,žal mi je, ampak sem samo branil srce :)

Pesem kot celota tudi mene "zadene". Ima močno sporočil(n)o(st) in je usmerjena in generirana s čustvi. Vendarle me zmoti prvo "srčece" - ko se pojavi drugič, mi deluje, ker skupaj s "pesem bolečine" reče bobu bob, skratka, tam ne čutim niti ne iščem prispodob, ampak direktni udarec, resnico. Ob prvi pojavitvi bi bil morda na mestu kakšen drug izraz. Kaj meniš, Žiga?

Potem je tu "bol srca", kar skupaj z "dušo" iz prejšnjega verza deluje rahlo preobloženo in da, pardon, klišejsko. Bol, vsaj taka, kakršna seva iz pesmi, je vedno bol srca (oz. bol duše) oz. bol sama po sebi - brez prilastka "srca". Z izpustom ne gre, ker se podre ritem.

je vsaka druga bol (srca) nevredna

Kaj pa:

je sleherna drugačna bol nevredna

?

Avtorju bi svetovala, naj pesem zaključi s piko, ne s klicajem, saj zadnja poved ni krik, le (kruto) dejstvo, in klicaj deluje "nasilno".

Lp,

Kerstin

hm, Kerstin, jaz pa sem bral tako, da vsaka druga bol ni vredna srca. 

glede srčeca v prvo se strinjam.

pa če še malo napišem svoje mnenje, ko sem že toliko vpleten tukaj. kliše, schmišle. 

beseda ni kliše. kliše je kakor kič, konstrukt, ki ničemur ne služi, samo blešči. 

funkcionalnost je vedno lepa. tercini sta najbolj funkcionalen del te pesmi, v njiju ni kiča, je izpoved doživete bolečine. v kar pa nas morata prepričati še kvartini in nas do tja pripeljati. in res se tudi meni zdi, da je še prostor za malenkostne izboljšave.

morda sem bil z vpitjem preglasen, a je bil to vzklik trenutka. ne škodi, če kot pesnik lahko vzklikneš brez strahu.

upam da mi mcv ne bo tega zamerila.

Matjaž, zelo se strinjam s tabo, v bistvu se ti morm zahvalit za pomoč pri utemeljitvi podčrtanke!

  Lp, lidija

Hvala za vse misli in predloge. Pa naj najprej povem malo o srcu. Srce je zame bila že od nekdaj klišejska in predvsem "znucana" beseda. Ker je bila beseda, pod katero sem si predstavljal rdeč srček in ga navezoval na (največkrat razočarano) ljubezen. Zdaj pa nanj gledam nekoliko drugače in si ga upam uporabljati, ker ni več zgolj beseda. Mogoče mi je branje Kabirja malo razširilo pogled na to tematiko ...

Zdaj pa o pesmi. Pesem je bila z namenom napisana dvoplastno - v prvi plasti se kvartini navezujeta na prejšnja dva soneta in nimata veze s smrtjo otrok, druga plast pa je pesem kot celota, tako kot ste jo brali vi in v njej videli neko svojo zgodbo. Kar se tiče pa tercin, pa vsebina izhaja iz precej bližje izkušnje kot iz "daljnega" poboja v ZDA.

O prvem srčecu. Zanj sem že iskal zamenjavo, ampak zaenkrat še nisem našel prave rešitve, ravno zaradi te dvoplastnosti, ker hočem, da sta kvartini lahko tudi samostojni (v navezavi na prejšnja soneta). In čeprav sem prej napisal, da se zopet upam uporabljati srce, ga je v pesmi kot celoti res preveč in bom tu poskušal nekaj spremeniti.

O duši. Duša ni srce, je čisto druga entiteta in kot taka se (v mojem pogledu) ne kreše s srcem v naslednjem verzu.

O klicaju. Najbrž ga bom obdržal, ker je paše v kontekst odgovora na kvartini prve plasti, čeprav sem tudi tudi glede tega bil že v začetku v dvomih.

Lepo, hvala Žiga, tvoja razlaga me pomirja in potrjuje pravilnost moje odločitve o podčrtanki. Tudi če je ("razlage") ne  bi brala, bi bila prepričana o lastni pravilni odločitvi, vsak bralec pa bo ... no, vsak po svoje ... Tako različni smo si ... !

  Dvoplastnost je pa sonetu absolutno v velik plus, meni recimo ostaja v zavesti moja lastna predstava. :)

  Lp, lidija