V veži doma

ščijem mavrico,

to rdečo nit

benignih,

morišče mojega dolga.

Transformiram lepinje v šahu
...

Sem tisti,

ki voha podgane v steni.

Sem tisti, ki sliši cvetje

v jeseni.

Sem tisti s koleščkom

na luni.

Igram se z jutrom,

grenkim

kot naključno

srečanje šivalnega stroja

in dežnika

na obdukcijski mizi.

Sem tisti,
od  trnulj zmikasten.

Sloe gin, sloe gin
Tryin' to wash away the pain inside[1]

Prosim vas!

Ko je konec glasbe,

ugasnite luči.

Patrik Holz