Vseeno mi postaja,

da vpijem v nebo,

da se zanos pospravi v krik.

Preprosto, blizu mi je drug obraz.

Ni mi mar,

če pravijo, da si drugačen.

Ko bil si le osnutek,

iskriv, svetloben,

je misel že bila sprejeta.

Pa postani, bodi.

Izzovi me. Prebudi.

Ne verjemi,

da ni me tam.

Zapri ušesa,

ko besede pridejo.

Zapri oči

in slike lepše se izrišejo.

Dokončaj svoj kip.

Uglasbi pesem.

Preprosto.

Dovršeno.

Potem pa vrni se nazaj.

Sandra Kocijančič